07-dragan-portret.jpg
Pokončni portret.
Ljudje ne morejo ceniti tega, česar ne slišijo. Ne morejo slediti nekomu, ki ni v prostoru. In ne morejo brati tvojih misli.
Nisem hotel sestaviti sistema za javno nastopanje. Nisem iskal metode.
Hotel sem samo odgovoriti na eno vprašanje, ki me je jezilo.
Zakaj nekatere ljudi poslušajo, drugih pa ne, tudi če vedo več?
Tako je nastala...
Če si že kdaj gledal, kako nekdo z manj znanja pove tvojo idejo...
In vsi prikimajo...
Boš v naslednjih nekaj minutah izvedel, zakaj.
Ker po dvajsetih letih na odrih in več kot sto delavnicah sem opazil nekaj čudnega.
Nekaj, kar je popolnoma spremenilo moj pogled na govorjenje.
In ko to enkrat vidiš, tega ne moreš več ne videti.
Večina ljudi verjame v eno preprosto stvar.
Pripravi se bolje.
Nauči se več.
Vadi doma.
In nekega dne...
Bo šlo.
Zveni logično.
Žal skoraj nikoli ne deluje.
Pomisli na svojo službo.
Kdo ima največ vpliva na sestanku?
Je to vedno najbolj pameten človek v prostoru? Ne.
Je to vedno tisti, ki največ dela? Zagotovo ne.
Je to vedno tisti, ki najbolje pozna temo? Spet ne.
Kaj torej loči ljudi, ki jih poslušajo...
Od vseh ostalih?
Sprva sem mislil, da je znanje.
Potem samozavest.
Potem talent.
Motil sem se.
Ljudje ne sledijo največjemu znanju.
Ljudje sledijo največji gotovosti.
To sta dve popolnoma različni stvari.
En človek ve ogromno... ampak tega nihče ne začuti.
Drugi ve manj... in vsi so prepričani, da mu je treba prisluhniti.
Ugani, koga povabijo nazaj.
Ugani, komu dajo projekt.
Temu zdaj rečem...
Nevidna razlika med tem, kar v resnici nosiš v sebi...
In tem, kar ljudje od tebe dejansko slišijo.
Večina ljudi preživi celo kariero v tej vrzeli. Vsako leto se bolj pripravljajo... in se sprašujejo, zakaj se nič ne spremeni.
Najbolj grozljivo?
Skoraj nihče ne ve, da ta vrzel sploh obstaja. Kar pomeni, da vsi rešujejo napačen problem.
Mislijo, da potrebujejo več znanja. Še en tečaj retorike. Boljše slajde. Več priprave.
Medtem pa se nekdo drug nauči, kako v resnici deluje pozornost ljudi.
In naenkrat... se vse spremeni.
Tukaj je vprašanje.
Si že kdaj slišal enega od teh odgovorov?
Večina ljudi misli, da so to odgovori na njihovo idejo.
Niso.
To so odgovori na njihovo stanje.
Ogromna razlika.
Ker tega skoraj nihče ne razume...
Odločitev, ali ti bodo sledili, je večinoma sprejeta, preden nehaš govoriti.
Marsikdaj že preden začneš. Beseda samo potrdi tisto, kar je človek nasproti tebe že začutil.
Kar odpre eno očitno vprašanje...
Če je odločitev sprejeta tako zgodaj...
Ali lahko vplivaš na to, kaj človek začuti, preden sploh odpreš usta?
Odgovor me je presenetil.
Si že kdaj delal z nekom...
Ki ve manj kot ti...
Ki se pripravlja manj kot ti...
Ki mu ni prav nič posebej mar...
Pa vseeno...
Vsi poslušajo njega.
Njemu dajo besedo.
Njega povabijo na sestanek, kjer se odloča.
Medtem ko tisti, ki v resnici največ ve... sedi in molči.
Če si to videl... si ne domišljaš.
In ne, to ni sreča.
Leta sem mislil, da ljudje sledijo tistemu, ki ima največ za povedati.
Motil sem se.
Ljudje sledijo tistemu, ob katerem se počutijo varno.
Preberi ta stavek še enkrat.
To ni isto.
Predstavljaj si, da si poslušalec. Nekdo začne govoriti.
Ne odločaš se, ali ima prav.
Tvoj živčni sistem se odloča, ali je varen.
Ker ljudje ne poslušajo z ušesi.
Poslušajo s telesom.
Preden tvoji možgani obdelajo eno samo besedo, si že prebral hitrost dihanja, napetost v ramenih, ton, pogled, premor. In na podlagi tega si se odločil, koliko pozornosti mu boš dal.
Vsak človek to počne. Ves čas. Nezavedno.
Temu rečem...
Poslušalec si nikoli ne postavi vprašanja na glas.
Ampak si ga postavi. Vsakič.
Večina govorcev ne ve, da ta vprašanja obstajajo.
Kar pomeni... da nanje odgovarjajo slabo. Vsak dan.
Zato dobra priprava sama po sebi tako redko pomaga.
Znanje se pričakuje.
Vsebina se pričakuje.
To, da svojo temo obvladaš, se pričakuje.
V trenutku, ko nekaj postane pričakovano... neha vplivati na to, kako te ljudje vidijo.
Pomisli na klimo v pisarni. Prvi dan jo opaziš. Čez teden dni je ni več.
Možgani tvojega poslušalca delajo enako. Tvoje znanje postane nevidno. Ne zato, ker ga ne cenijo. Ker se človek na stalnost navadi.
Temu rečem...
Bolj ko si zanesljiv... manj te opazijo.
Razen če veš, kako ta vzorec prekiniti.
Večina se odzove tako, da se pripravi še bolj.
In s tem problem samo poglobi.
Napišejo si govor. Naučijo se ga na pamet. Vadijo pred ogledalom. Naredijo še tri slajde.
In si mislijo... "Zdaj bo pa šlo."
Včasih gre.
Večinoma ne.
Ena tvojih bodočih kolegic je to opisala tako, da bolje ne gre:
"Ogromno časa za priprave na nastop, ker se vse naučim na pamet."
In prav to je past.
Ker več ko se naučiš na pamet... bolj se bojiš, da boš pozabil.
Bolj ko se bojiš, da boš pozabil... bolj si v glavi.
Bolj ko si v glavi... manj si v telesu.
In v trenutku, ko izgubiš stik s telesom... zmrzneš.
Temu rečem...
Priprava ni problem.
Problem je, da pripravljaš napačno stvar.
Pripravljaš besede.
Prekiniti pa te ne bodo besede.
Prekinilo te bo telo.
Zakaj sploh imaš to reakcijo?
Zakaj tvoje telo govorjenje pred ljudmi obravnava kot nevarnost?
Odgovor ni v tebi.
Odgovor je v tem, kar so ti povedali.
Na enem od mojih webinarjev sem to vprašal v živo. V klepetu se je v nekaj sekundah usulo tole:
To niso citati iz knjige.
To so stavki, ki so jih ti ljudje slišali kot otroci.
In vsak od njih je bil takrat resnica. Ker si bil takrat res varen.
Bil si tiho in nisi imel težav.
Bil si tiho in te niso zasmehovali.
Bil si tiho in si preživel razred, službo, družino, mizo.
Tišina se ti je splačala.
Zato jo tvoje telo še vedno brani.
Temu rečem...
Ne nosiš strahu pred govorjenjem.
Nosiš strategijo, ki je nekoč delovala.
Zato ti nobena tehnika za tremo ne zdrži več kot tri dni.
Ker tehnika dela na simptomu. Nahrbtnik pa je vzrok.
In ko vzroka ne odložiš... ti telo vsakič znova naredi natanko to, kar je bilo nekoč pametno.
Utiša te. Kdaj si zadnjič imel idejo na sestanku in je nisi povedal? Zapiši si datum. Tisti dan je začel teči Davek Tišine™.
Naredimo trezno matematiko. Brez dramatiziranja.
Recimo, da te to stane samo 200 evrov na mesec.
To je 2.400 evrov letno.
12.000 evrov v petih letih.
24.000 evrov v desetih.
In to preden prišteješ napredovanja, ki jih ni bilo, in stranke, ki jih nikoli ni bilo.
Temu rečem...
Ne plačaš ga naenkrat.
Plačuješ ga po malem. Vsak teden. Leta.
In najhujši del sploh ni denar.
Ena udeleženka mi je napisala tole:
"Škoda, da ni bilo takih predavanj štirideset let nazaj."
Ta stavek me spremlja.
Ker ta gospa ni izgubila denarja.
Izgubila je štirideset let tega, da bi jo ljudje slišali takšno, kakršna je.
To je pravi račun.
Notranje stanje. Kaj se dogaja v tebi, preden odpreš usta.
Telo. Kaj tvoje telo sporoča, medtem ko govoriš.
Zgodbe. Kaj ustvari čustveni most med tabo in človekom nasproti.
Struktura. Kaj naredi, da si te zapomnijo in ukrepajo.
Vsaka plast stoji na prejšnji.
Če preskočiš eno, se vse zruši.
Zato ljudem tečaji retorike ne pomagajo.
Ker se začnejo pri strukturi. Pri četrti plasti.
Pri človeku, čigar telo je še vedno v gozdu.
Iz tega je nastalo tisto, kar danes uporabljam pri vsem, kar delam.
Vsaka plast stoji na prejšnji
Ne zato, ker se lepo sliši.
Ker telo drugače ne dela.
Celotna Formula Prisotnosti™ v štirih modulih. To ni tečaj retorike. Ne bova delala na tem, kako govoriti lepše. Delala bova na tem, kako nehaš skrivati. To je razlika, zaradi katere ostane.
To ni tečaj poslušanja. To je tečaj izkušnje in prakse. Vsak modul gradi na prejšnjem. Najprej slišiš, potem razumeš, potem delaš. In na koncu obvladaš.
Temelj vsega. Najprej urediva tisto, od koder besede sploh pridejo.
Ena od tvojih bodočih kolegic v skupnosti je svoj izziv opisala tako: "Trema in miselnost, da bom nekaj zafrknila, pozabila, se izgubila v tistem, kar moram povedati." Druga: "Zmrznem. Prazna glava. Zatikajo se besede. Govorim nepovezano." Točno tukaj začneva.
Telo govori prvo. Vedno.
Sedem lekcij, ki gradijo eno samo stvar: občutek varnosti v telesu. Ker ko telo dojame, da ni nevarnosti, se spremeni vse. Glas, roke, pogled, energija. Vse pride v sinhronizacijo samo od sebe.
VAREN SEMMoj najljubši modul.
Ljudje si ne zapomnijo dejstev. Zapomnijo si, kako so se ob tebi počutili. Tukaj se naučiš najti svoje zgodbe, imaš jih na stotine, in jih povedati tako, da te ljudje ne le slišijo, ampak začutijo.
Struktura ti ne vzame spontanosti. Struktura ti jo šele omogoči.
Lahko znaš pripovedovati zgodbe. Lahko imaš močno energijo. Ampak brez strukture se izgubiš sredi govora, pozabiš ključno sporočilo in poslušalci ne vedo, kaj naj s tem naredijo. Tukaj ti predam sistem, ki ga sam uporabljam v več kot sto delavnicah.
Ker znanje brez uporabe ne spremeni ničesar. Zato notri dobiš tudi tole.
Predstavljaj si dva človeka na istem sestanku.
Oba imata enako dobro idejo. Oba jo enako dobro poznata.
Prvi reče:
"Jaz mislim, da bi mogoče lahko poskusili... ne vem, samo ideja..."
Drugi počaka dve sekundi. Pogleda ljudi. Pa reče:
"Imam predlog. Tri stvari. Prva."
Ista ideja.
Popolnoma drugačen sestanek.
Nič se ni spremenilo, razen ene stvari.
Gotovost.
Dva človeka predstavljata isti projekt.
Prvi pove dejstva. Številke. Rezultate.
Drugi začne z:
"Novembra me je poklicala stranka, ki je bila že tretji teden brez rešitve."
In šele nato pove iste številke.
Čez pol leta se ljudje spomnijo drugega.
Ne zato, ker je imel boljše podatke.
Ker so v njegovi glavi videli tisto stranko.
Dva človeka povesta ceno.
Prvi:
"Cena je 3.000, ampak seveda se lahko dogovorimo, če je preveč..."
Drugi pove ceno. Pa utihne.
Ena tvojih bodočih kolegic je to napisala v prijavo:
"Problem, ko je treba povedati ceno."
To ni problem cene.
To je problem tišine.
Prvi je tišino zapolnil, ker je bil v njej nevaren.
Drugi je v tišini varen, zato je ostal v njej.
Prav to se učiš v drugem modulu.
Resnične zgodbe ljudi, ki so naredili korak. Brez scenarija. Brez olepševanja.
Iskren bom.
Nisem hotel sestaviti sistema za javno nastopanje. Nisem iskal metode.
Hotel sem samo odgovoriti na eno vprašanje, ki me je jezilo.
Zakaj nekatere ljudi poslušajo, drugih pa ne, tudi če vedo več?
Ampak da razumeš, od kod prihajam, ti moram povedati tri stvari.
Ko sem bil star petnajst let, sem rapal sam v svoji sobi.
Daljinec od televizije mi je bil mikrofon.
Vrata zaklenjena.
Imel sem ogromno za povedati. Samo takrat, ko me ni videl nihče.
Trajalo je leta, da sem razumel, kaj se je takrat v resnici dogajalo.
Mene ni bilo strah govoriti. Mene je bilo strah, da me vidijo.
To je razlika, ki spremeni vse.
Ker če te je strah govoriti, potrebuješ tehniko.
Če te je strah, da te vidijo, ti tehnika ne bo pomagala nikoli.
Otroštvo sem preživel v Bosni, na Manjači.
Moj prvi mentor je bil moj dedek Jovo.
Majhen človek. Meter sedemdeset, morda manj.
Ampak ko je vstopil v prostor, si ga začutil.
Cela vas je hodila k njemu po nasvet. Ljudje so mu sledili. Otroci so mu sledili. Živali so mu sledile.
Ne zato, ker je bil največji.
Zato, ker je bil najbolj miren.
Nekega dne mi je iz lesa izrezal nož in rekel:
"Dragane, to te bo čuvalo pred volkovi in medvedi."
Ta nož sem nosil povsod. V žepu. Ponoči na polici. Zjutraj nazaj v žep.
Nekega večera sva se vračala z ohceti čez gozd in nož sem izgubil.
Jokal sem, kot da sem izgubil življenje.
Dedek me je pogledal in rekel samo:
"Idi spavaj. Sve će biti u redu."
Zjutraj sem se zbudil in nož je bil na polici.
Isti nož. Ne nov.
Ponoči se je vrnil v gozd in ga našel.
Prijel me je za ramena in rekel stavek, ki ga uporabljam še danes:
"Dok je deda Jovo tu, sve će biti okej. Siguran si."
Varen si.
To sta dve besedi, na katerih stoji cel ta tečaj.
Ker na odru ni volkov.
Kamera ni gozd.
Ljudje niso medvedi.
Samo tvoje telo tega še ne ve.
In dokler telo tega ne ve, ti bo vsakič ukradlo besedo.
April 2017. Zdravstveni dom Postojna.
Tri ure delavnice za zdravnike in medicinske sestre.
Ljudje so ploskali. Vstajali. Odhajali zadovoljni.
Potem je proti meni prišla direktorica.
Visoka ženska, dvajset let na tem mestu. Avtoriteto si začutil, preden je spregovorila.
Stisnila mi je roko in rekla:
"Dragan, fenomenalno. Držali ste pozornost tri ure. Ampak nekaj sem pogrešala."
Tisti hip me je zabolelo.
Nato je povedala nekaj, kar je spremenilo moje delo za vedno:
"Razumem, kaj ste nam hoteli povedati. Ampak vseh tistih deset stvari, ki ste jih razmetali, so ljudje izgubili. Ljudje rabijo strukturo. Ljudje rabijo korake."
Odšla je in jaz sem ostal sam v prazni sobi.
Takrat sem bil užaljen.
Danes sem ji hvaležen. Ker je imela prav.
Energija brez strukture je zabava.
Struktura brez energije je dolgčas.
Šele oboje skupaj je vpliv.
To je tečaj tega, da nehaš skrivati.
Ker tukaj je neprijetna resnica.
Lahko postaneš boljši v svojem poslu. In te bodo še vedno preglasili.
Lahko se pripraviš bolje kot kdajkoli. In boš še vedno zmrznil.
Lahko imaš najboljšo idejo v prostoru. In bo še vedno šla nekomu drugemu.
Zakaj?
Ker delati dobro delo...
In biti slišan...
Sta dve popolnoma različni stvari.
Dobro. Ne potrebuješ ga.
Jaz nisem rojen govorec.
Pri petnajstih nisem zmogel pogledati tujca v oči na ulici. Prišel sem iz Bosne med vojno, odraščal ob paketih Rdečega križa.
Danes sem z govorjeno besedo sklenil za več kot 1,3 milijona evrov poslov.
Nisem rojen. Naredil sem se.
To pomeni, da je to veščina. In veščine se učijo.
Če te je ustavilo samo to, spodaj imaš 14 dni, da preveriš na sebi.
Vsak človek v moji skupnosti je nekoč mislil, da je izjema.
Da je njegov strah drugačen. Večji. Poseben.
Vsak.
In vsak je odkril, da ni.
Tečaj se začne točno tam, pri tem strahu. Ne pri tehniki.
Prvi modul je narejen prav za to. Poglej, kaj je notri.
Potem si najbrž delal na simptomu.
Na dihanju. Na trikih. Na "predstavljaj si jih v spodnjem perilu".
To ne deluje, ker naslavlja posledico. Nahrbtnik ostane.
Tukaj greva na vzrok.
Za 47 evrov to preveriš, ne da bi kaj tvegal. Vstopi in poglej.
Delavnice, odri in ekipe v dvanajstih državah, vključno z Dubajem. Z govorjeno besedo sem sklenil za več kot 1,3 milijona evrov poslov.
Pri petnajstih nisem zmogel pogledati tujca v oči na ulici. In prav zato ti znam razložiti, kako se pride od tam do sem.
Pomisli, o čem se tukaj pogovarjava.
To ni Netflix naročnina. To ni knjiga, ki jo prebereš enkrat in pozabiš.
To je veščina, ki jo uporabljaš do konca življenja.
Na vsakem sestanku.
Na vsakem razgovoru.
Pri vsakem pogovoru o ceni.
Pri vsakem pogovoru z otrokom.
Vsakič, ko hočeš, da te slišijo.
Moja delavnica v živo stane 197 evrov za en dan.
Moje individualno delo stane več kot 2.000 evrov.
Isti sistem, ki je notri, uporabljam v podjetjih za štirimestne zneske.
Ta tečaj sem prodajal za 247 evrov.
Vsak, ki ga je kupil, mi je rekel, da bi plačal dvakrat toliko. Danes je cena 47. Ne zato, ker je manj vredno. Ker hočem, da je odločitev lahka.
Torej bi lahko rekel 247.
Pa ne bom.
Ne 247. Ne 97. Ne 67.
Hočem, da je to lahka odločitev.
Ne želim, da sediš dvajset minut in premlevaš, ali si to lahko privoščiš.
Hočem, da je odločitev smešno preprosta.
Ker če te je strah spregovoriti... če si na sestankih tiho... če te vsak nastop stane tri neprespane noči...
Potem hočem, da je cena tega, da to spremeniš, tako majhna, da o njej sploh ne razmišljaš.
To je manj kot ena kava na dan, en mesec.
Z eno razliko. Kava do večera izgine. To, kar se naučiš tukaj, uporabljaš do konca življenja.
Enkratno plačilo · Dostop takoj
Trije razlogi. Vse ti povem naravnost.
Mogoče je to prvič, da si slišal zame. Prositi te, da mi zaupaš 247 evrov, preden sva se sploh spoznala, je preveč.
Raje naredim drugače. Vstopi. Uporabi. Delaj. In upam, da boš na koncu rekel: "Zakaj mi tega ni nihče povedal prej?"
Nekaj hočem od tebe. Ne skrivam tega.
Hočem, da narediš prvi korak. Hočem tvoj posnetek v skupnosti. Hočem videti tvoj premik. Ker če vidim tvoj premik, imava oba nekaj od tega. Ti imaš rezultat. Jaz imam dokaz.
Del tega, kar delam, so programi v živo, kjer stopiš na oder pred ljudi. Tja ne vabim vsakogar. Vabim tiste, ki so že naredili prvi korak sami.
Ta tečaj je ta prvi korak. Če greš skozenj in te potegne, se bova slišala. Če ne, si za 47 evrov dobil sistem, ki ga imaš za vedno. Nič ne izgubiš.
Vstopi v tečaj. Predelaj vaje in materiale. Delaj v skupnosti. Imaš 14 dni, da vse to preizkusiš v praksi.
Če v tem času ne začutiš premika ... v svoji komunikaciji, v svoji samozavesti, v tem, kako te ljudje poslušajo ... mi pišeš in vrnem ti vseh 47 evrov. Brez vprašanj. Brez obrazcev. Brez neprijetnosti.
Tveganje je moje. Tvoja je samo ena odločitev.
Ena od teh dveh možnosti te stane 47 evrov.
Druga te stane precej več, samo račun pride kasneje.
Boš dvanajst mesecev starejši tako ali tako.
Predstavljaj si, da se ozreš nazaj in rečeš:
"To je bilo leto, ko sem nehal čakati."
"To je bilo leto, ko sem prvič posnel sebe."
"To je bilo leto, ko sem na sestanku prvič povedal do konca."
Mogoče se spremeni vse. Mogoče je samo prvi korak.
Tako ali tako pa boš končno vedel, kaj reči.
Dostop takoj · 14-dnevna garancija
Tvoj naslednji pomemben pogovor te lahko stane precej več kot 47 evrov. Ali pa ti prinese precej več.
Za pripravo nanj ne potrebuješ 497 evrov. Ne potrebuješ 247. Ne potrebuješ niti 97.
Tečaj Dar Govora je danes 47 evrov. En majhen vložek v veščino, ki jo uporabljaš do konca življenja.
Ne čakaj do trenutka, ko boš stal pred ljudmi. To je najslabši možen trenutek, da ugotoviš, da ne veš, kaj reči.
Sistem se nauči prej. Da si takrat, ko pride vrsta nate... pripravljen.
Ne učim te, kako biti glasen.
Učim te, kako biti slišan.